»Tukaj nisem zato, da bi igral igro obtoževanja. Zanima me vsebina. Zanimajo me rezultati. Zanima me doseganje našega cilja, ki ni nič drugega kot izhod iz slepe ulice.«

»Ne smejim se sam sebi in svojim začetkom. Ko poslušam svoje stvari, ki so stare 15 let, se mi ne zdijo tako slabe, čeprav sem jih naivno ustvarjal.«

»Urša Kavčič pa je proces označila za igriv, 'napajal nas je z energijo, skozi gib in glasbo sem odkrivala nove ustvarjalne dimenzije. Naše delo je bilo od samega začetka zelo sproščeno in pri improvizacijah se mi je pogosto zdelo, da se do potankosti poznamo. Režiserka Maruša Kink je bila izvrstna v držanju odprtega, kreativnega in varnega prostora, proti koncu pa je vodila umirjen proces zapiranja tega prostora in vse nitke z nežnostjo spletla v celoto'.«

»Esejistika se mu namreč zdi 'tista najbolj neposredna zvrst, kjer lahko že na začetku poveš svoje mnenje, izraziš svoje stališče in ga vkomponiraš v čas'. Hkrati lahko 'uporabiš vso artilerijo svojega spomina', saj gre tradicionalno za odprto formo, ki dopušča tudi kakšne iracionalne, poetične vložke.«

»Pogajanja so potekala zgledno in konstruktivno. Pred tremi leti, v začetku organiziranja sindikata, so se vse te zahteve, ki smo jih zdaj dosegli, zdele nemogoče. Ampak skupaj nam je uspelo to, kar je bilo prejšnja leta nemogoče. Ogromno časa in dela smo vložili, da smo se kot delavci otresli strahu in začeli verjeti v možnost dogovora. Brez sindikata bi še zmeraj stali na mestu, nič se ne bi spremenilo, kvečjemu bi bilo še slabše.«

»Od vsega začetka sem v njegovem liku hotel ustvariti neko zavedanje, ki ni del javne predstave o njem. Pri tem sem se opiral na to, kako sam sprejemam odločitve. Preden sem uspel kot igralec, sem bil brezdomec. Potem pa sem naenkrat imel svoj sanjski avto, svojo sanjsko hišo, a prišli so trenutki, ko sem se v tem življenju še vedno počutil tuje. Nekaj takega sem hotel upodobiti v O’Neallu, ki vohuni za Hamptonom in naposled omogoči FBI-jevcem, da ga ustrelijo. Tudi O’Neall neprestano tehta, kaj naj stori. Ljudje lahko odločitev sprejmejo tudi zato, ker jih v to nekaj prisili. Dovolj takšnih primerov poznam z ulice. Hotel sem torej tudi do O’Nealla ohraniti sočutje, tudi če je naredil stvari, ki jih ne razumemo. Ni bilo vedno lahko. Jokal sem, še posebno pri prizoru, ko se moram odločiti, da Freda Hamptona izdam. Zelo me je pretreslo, težko sem prizor izpeljal do konca. Vse se je zdelo tako resnično.«